Festival radikalnih teles Spider 2018
12. – 16. september 2018, Ljubljana
V zadnjih dveh letih, kar spremljam sodobno plesni festival Spider, se njegova programska politika osredotoča na kar njegov kurator, sodobni plesalec in avtor Matej Kejžar, imenuje: »ples, ki je onkraj koreografije«. Artikulacija te »ontologije onkraj epistemologije« se v uvodnikih festivalskih knjižic in Kejžarjivih intervjujih zaradi same narave izrekanja kaže kot poetična in izmuzljiva. Gre za odmik od »znam plesati«, »znam gledati ples« proti »kako ta ples biva?«, »kakšen vonj ima?«, »kje ta ples je?«. Sam razumem to težnjo kot poskus odmika od razumevanja koreografije kot od zgoraj poveznjenega smisla, ki vase interpelira tako plesalce kot gledalce, da kot občestvo vsi deležimo na istem smislu. Namesto poenotenja v mišljenem, se predstave vzpostavijo kot heterogene cone sobivanja, znotraj katerih se srečajo: telesa, ki plešejo in telesa, ki gledajo. Pričujoči zapis ima zaradi izkušenjske narave teh predstav obliko pričevanja ter skuša, ponekod metaforično, prikazati kako je tako umetniško umeritev občutiti na primeru dveh festivalskih predstav.
Namesto poenotenja v mišljenem, se predstave vzpostavijo kot heterogene cone sobivanja, znotraj katerih se srečajo: telesa, ki plešejo in telesa, ki gledajo.
Prisostvujemo decentralizirani plesni pokrajini, ki znotraj postavljanja in sesedanja generira nepredvidena stanja.
Ko stopimo na oder Španskih Borcev nas pričakata dve ženski telesi v lomljenih pozicijah, ležeči na sivemu plesnemu podu, oblečeni v siva oprijeta futuristična kombinezona, obuti v sive superge. Prostor je potopljen v monotono noise glasbo in osvetljen s pridušeno svetlobo neonskih luči. Gledalci se posedemo po tleh v neposredno bližino teles. Teles, ki se sesedata in dvigujeta brez očitnega centra, iz katerega bi izhajalo gibanje – posamezni sklepi se odzivajo na gravitacijo ali od nje odbijajo, se odzivajo na glasbo, na premike drugih sklepov, na premike druge plesalke. Občutek, ki ga dobim pri predstavi LIIL italijanske plesalke in avtorice predstave Elise Zuppini, je da prisostvujemo decentralizirani plesni pokrajini, ki znotraj postavljanja in sesedanja generira nepredvidena stanja. Na formalni ravni je predstava koncipirana kot upor klasični postavitvi plesalke kot stoječe, upirajoče sili težnosti, in temelji na dolgotrajnemu telesnemu treningu, ki proizvede specifično telesno prezenco. Plesalki sta v telesnem stanju neločljivosti delovanja in odzivanja, kjer je koža hkrati njun organ gledanja in odločanja.
Telesna intenziteta in bližina plesalk avtomatično aktivira telo gledalca, morda zato, ker se to čuti potencialno ogroženega z bližino neumestljive gibajoče entitete
Vizualni kod predstave, ki lahko služi kot vstop v telesno logiko predstave, je estetika androidov. Ko si plesalki proti koncu predstave slečeta zgornji del oblačila, sta spodaj goli z zakritimi bradavicami – delujeta kot lutki, robota, nekaj nečloveškega, kar nosi človeško podobo. Vizualna metafora androidov ilustrira osnovno izkušnjo našega telesnega srečanja s telesi plesalk: tujost, srhljivost. Neposredna bližina med gledalci in nastopajočima, včasih samo kak decimeter, lahko sproži instinktivne kanale zaznave in telesnih reakcij, ki smo jih razvili evolucijsko. Decentralizirani telesi, ki sta v lomljenih neravnih pozah, ki trzata, katerih center ni v glavi ampak v nedoločljivi prestavljajoči se telesni lokaciji, nas potisneta v uncanny valley – kjer razkorak med človeško podobo in nečloveško logiko gibanja učinkuje srhljivo, nemara grozeče. Predstavo bi lahko brali preko družbenih kodov, recimo kot komentar na umetno inteligenco, ali skozi feministično prizmo, kjer bi sesedanje in upiranje gravitacijskemu videli kot upor patriarhatu. A samo prisostvovanje gre onkraj družbenih kodov: telesna intenziteta in bližina plesalk avtomatično aktivira telo gledalca, morda zato, ker se to čuti potencialno ogroženega z bližino neumestljive gibajoče entitete. Potisnjeni v telesno zaznavo se celostno zavedamo soočenja s telesnim Drugim; hkrati se kot gledalci ozavemo sebe in lastne telesnosti. Ni četrte stene. Smo del materije, na katero se plesalki odzivata, smo del pretoka intenzitete, naša aktivirana telesa so del decentralizirane pulzirajoče pokrajine.
Z osredotočenostjo na dihanje ljudi v svoji okolici smo postali pozorni na nivo zaznave, ki je sicer pod pragom, ki je instinktiven, ne nujno zavestno procesiran.
V dogodku Breathcore flavtista Michaela Schmida smo bili povabljeni v pridušeno osvetljen prostor Švicarije in ob atmosferski glasbi z zvočnikov tavati po njem, se nemara usesti, stati. Govorilo se je, da bodo med gledalce nameščeni nastopajoči; Schmid namreč svoje dogodke pripravi skozi proces lokalno organizirane delavnice s horizontalno strukturo in brez fiksiranih navodil za izvedbo. Iz množice so se z ritmičnim dihanjem, dihalnimi dialogi, dihalnimi ujemanji in razhajanji počasi izluščili nastopajoči. Med naključnim gibanjem gledalcev so se »dihalci« postavljali v male kompozicije, po dva ali trije skupaj. Iz prej neoblikovane gmote prisostvujočih so se porajali mikro-prostori, mala gravitacijska polja uglaševanja gledalcev in nastopajočih preko diha. Zaradi počasnosti dogajanja in pridušene svetlobe se je naša pozornost osredotočila na dihanje in s tem na telesno zaznavo. Prepustil sem se intuitivnemu premikanju po prostoru in dobil občutek, kot da se gibam po trgu, kjer se spontano porajajo in razkrajajo male dihajoče skupnosti. V zavest so mi stopili zelo primarni občutki dihanja kot instinktivnega načina sobivanja, kot uglaševanja med starši in otroci ali partnerji. Dihanja sicer niso bila nujno skladna, lahko so si bila kontrastna, mimobežna, a vendar je nastala med vsemi nami zaznavna skupnost. Z osredotočenostjo na dihanje ljudi v svoji okolici smo postali pozorni na nivo zaznave, ki je sicer pod pragom, ki je instinktiven, ne nujno zavestno procesiran.
Mučnost je bila torej predstavi neustrezna investicija gledalcev, ki niso prepoznali lastne investicije v biti gledalec.
Tem porajajočim se dihalnim skupnostim je bil kontrasten zaključek predstave. Počasi in ne takoj opazno so nastopajoči zapuščali prostor, gledalci pa se vedno bolj zbirali sede na eni polovici prostora, ki je tako postal avditorij. Naenkrat sem dobil občutek biti opazovan in zaznal težo v prostoru. Takrat sem predvideval, da so me gledalci končno prepoznali za gledalca in ne nastopajočega. Kasneje se je izkazalo, da so me vsi imeli za del ekipe, in da je bil mučen občutek povezan z intenzivnostjo dogajanja, ki se je zelo počasi umirjalo. Mučnost je izhajala iz gledalcev, ki so skladno z navado biti gledalci sedeli in pričakovali vidne in zvočne impulze, teh pa je bilo vedno manj. Mučnost je bila torej predstavi neustrezna investicija gledalcev, ki niso prepoznali lastne investicije v biti gledalec. Po pričevanjih pa je del publike ostal pozoren na svojo telesnost in je skupaj s preostalimi nastopajočimi umirjal svoje dihanje in s tem zaključil dogodek.
Skozi proces ozaveščanja se lahko odpremo polju še neznanega, tujega. V primeru sodobnega plesa to pomeni tudi odpiranje k lastni telesnosti in jo aktivirati kot del zaznave.
Skozi primera predstav, ki sta mi najbolj izstopali na Festivalu Spider 2018, lahko izpeljem učinke zadanih umetniških smernic. »Ples, ki je onkraj koreografije«, oziroma »ontologija onkraj epistemologije« spremeni položaj gledalca. Na prvi ravni sobivanje s predstavo, z nastopajočimi in z drugimi gledalci, ne zahteva ničesar, vedno že smo tu in so-bivamo. Telesno sobivanje onkraj poenotenega smisla se v obeh opisanih predstavah pokaže za horizontalno, anti-hierarhično decentralizirano situacijo, s tem pa postane gledalčeva so odgovornost v dogodku večja. Publika ni zgolj zunanje oko, ampak je del odzivajoče se telesne gmote, ki do neke mere sooblikuje naboj dogodka. Na drugi ravni pa je vprašanje ali svoje sobivanje znotraj predstave lahko ozavestimo. Skozi proces ozaveščanja se lahko soočimo z lastnimi pričakovanji, gledalnimi navadami in predsodki, ter se preko tega soočenja odpremo polju še neznanega, tujega. V primeru sodobnega plesa to pomeni tudi odpiranje k lastni telesnosti in jo aktivirati kot del zaznave. Naše telo namreč sobiva s telesi, ki plešejo in se nanj lahko odziva preko kanalov, ki niso zgolj ozko razumski.
Samo Oleami, Januar 2019
Foto: Matija Lukić
Besedilo je nastalo znotraj vajeništva/avdicije na Radiu Študent (Redakcija za kulturo in humanistične vede). Hvala Alešu za feedback.
Trust me, I'm a critic 